Letošnja športna sezona je zagotovo vse prej kot normalna. Vsi vemo, da se je življenje zaradi COVID-19 pandemije postavilo na glavo, zdaj pa se počasi pobiramo in gremo naproti neki novi normalnosti, ki nihče ne ve točno, kakšna bo. Želel bi si, da bo čim bolj podobna tisti pred dobrim letom dni.
Poletje, tako zame kot tudi za večino vas verjetno, ni bilo ravno običajno, saj sem ga skoraj v celoti preživel v Sloveniji. Reprezentančne obveznosti, ki smo se jih še tako veselili, sploh ob zgodovinski uvrstitvi Slovenije v Volley Nations League (kjer se potuje in igra po celem svetu), so bile po začetni negotovosti na koncu odpovedane. Klubi so to seveda izkoristili za zgodnji začetek priprav (v našem primeru 6. julija), saj po 4-mesečnem odmoru od odbojke in pa zgolj telesni vadbi, telo ni bilo več navajeno vseh naporov. Pred odhodom v Milano (že tretje leto zapored igram za Powervolley Milano), sem se prvič soočil z novo realnostjo potovanj. V klubu so želeli, da imam ob prihodu v Milano rezultate krvnih testov za protitelesa, kar pa je bilo v Sloveniji takrat skoraj nemogoče dobiti. Z veliko pomoči moje zdravnice pa mi jih je vseeno uspelo urediti. Ob prihodu so nas seveda vse skupaj še enkrat testirali, tako da je bila celotna ekipa pripravljena na odhod na priprave. Le te so letos zaradi situacije v Milanu (rdeča cona) prestavili v bližino mesta Cuneo, saj je bilo tam manj možnosti, da bi kdo zbolel in lahko smo v skladu z regulativami lahko “normalno” trenirali. Uživali smo lahko v lepotah narave, a se vseeno večinoma zadrževali v hotelu zaradi varnosti. Mislim, da je ves ta skupno preživet čas naši ekipi dal zelo lep začetni zagon in nas že od začetka zelo povezal (kar pa šteje zelo veliko na igrišču).
Problemov je bilo na začetku sicer na pretek in v klubu so se z njimi soočali na dnevni bazi. Težave so bile s prevozi, saj nismo smeli vsi skupaj na en avtobus, oprema našega uradnega opremljevalca ni prišla pravočasno in še nešteto majhnih stvari, ki so bile v preteklih sezonah samoumevne. Zdaj, ko se spominjam naših priprav, se mi zdi kar malo “smešno”, saj smo trenirali v nevednosti ali se bo sezona sploh uradno začela, ampak resnično smo bili samo veseli, da je ta možnost obstajala. Na srečo je odbojkarska zveza v sdogovoru z državo sprejela dovolj regulativ za zaščito igralcev in uvedla protokole vedenja, da se je uradni del sezone lahko začel.
Letošnja tekmovanja
Da razložim malo več o letošnjih tekmovanjih, po navadi na začetku vsake sezone igraš samo prijateljske tekme in potem se začne italijansko Prvenstvo (najboljši 4 klubi prejšnje sezone pa se pomerijo v Superpokalu). Letos pa so morali na nek način preizkusiti nove protokole za varnost zdravja vseh vpletenih in so zato organizirali, kot neke vrste “predtekmovanje”, ob Superpokalu, še kvalifikacije za Pokal Italije. To se je zgodilo prvič v zgodovini, da so mesta za Pokal delili že takoj na začetku. Po navadi se počaka zaključek prve polovice Rednega dela prvenstva in se delijo glede na razvrstitev na lestvici. Na srečo smo prikazali zadovoljivo igro in se nam je uspelo uvrstiti v četrtfinale italijanskega Pokala. Iskreno je bilo zaradi tako zgodnjega tekmovanja na izpadanje kar nekaj presenečenj in sem vesel, da se nam je uspelo kvalificirati.
Igrali smo tudi mednarodno tekmovanje imenovano CEV Challenge Cup, ki je letos malo ohromljeno zaradi omejitev pri potovanju, vendar smo s pomočjo “balončkov” v stilu NBA uspeli le to izpeljati do konca. Za nas je bila to lepa preizkušnja, saj so bili cilji visoki in vsi smo se veselili novih mednarodnih tekem. Na koncu smo res prikazali odlične predstave in v Finalu premagali ekipo Ziraat iz Ankare. Tako sem se prvič v klubski karieri veselil evropskega naslova in moram priznati, da sem neizmerno ponosen na ekipo, da nam je to uspelo v letu kot je letošnje!
Zapleti med sezono
Smo pa na žalost letos morali prestaviti že kar nekaj tekem, saj so imeli klubi, s katerimi bi morali igrati, več kot 3 pozitivne igralce na COVID-19. Pravilo Lige je, da ekipa z več kot 3 igralci ne sme igrati tekem in se le te prestavi, v končnici pa jo avtomatsko izgubiš, če ni možnosti za prestavitev zaradi natrpanih urnikov. Zgodilo se je tudi, da smo že pripotovali na tekmo v goste na drugo stran Italije in naslednji dan dobri dve uri pred tekmo izvedeli, da se tekma ne bo igrala, ker so tisto jutro pozitivno testirali nekatere igralce nasprotne ekipe na COVID-19. Res izredne okoliščine, ki bi si jih pred letošnjo sezono res težko zamislil.
Na žalost smo tudi mi izpustili dober mesec tekmovanj, ki so se na srečo lahko prestavila, zaradi okužbe skoraj celotne ekipe s COVID-19 decembra. Sem pa zelo vesel, da smo vsi bolezen preboleli dokaj hitro brez zapletov in smo bili po karanteni spet pripravljeni na napore.
Kot profesionalni športnik sem navajen vsakodnevne rutine in letos se je le ta definitivno spremenila. Zagotovo vas zanima kako?
Zdi se mi, da je največja razlika v mojem dnevu ta, da se gibam res samo od doma do dvorane in prosti čas preživljam doma. Le tega večinoma preživim z mojim dekletom Urško ali pa soigralci. Sedaj, ko je vreme malo bolj sončno veliko časa preživiva na balkonu ali v bližnjem parku. Pretekle sezone sva se z Urško na proste dni odpravila na kakšen izlet okrog Milana in izjemoma tudi kam dalj, če smo imeli več prostih dni. Trenutno pa najino druženje popestri kuhanje, v katerem oba uživava, družabne igre, videoklici z družino in prijatelji ter seveda tudi kakšni dobri filmi in TV serije.
Letos se vse vrti okrog testov za COVID-19. Liga je sprejela protokole, ki klubom narekujejo ekstremno pazljivost in pa testiranja pred vsako tekmo (3 dni pred tekmo PCR in na dan tekme še hitri test). Tako da moram biti iskren, da so se moje nosnice že krepko navadile teh neprijetnih testov, ko ti s palčkao vrtajo v globine nosa. Maska je tako ali tako že nekaj normalnega, in tudi mi jo moramo nositi večino časa, razen, ko smo na igrišču. Ker je bil Milano zelo na udaru okužb v prvem valu COVID-19, za nas veljajo zelo strogi ukrepi in v klubu so nas prosili, naj se ne izpostavljamo. Tako da druženja s soigralci, ki smo jih po navadi organizirali po treningih, so letos zelo redka. Večina nas tudi kuha doma, le na dan tekme gremo vsi skupaj po jutranjem treningu na kosilo v ekipno menzo.
Verjetno vas zanima tudi, koliko testov za COVID-19 smo do danes že naredili … Res veliko, če smo igrali dve tekmi na teden smo naredili tudi 4, zgodilo pa se je tudi, da smo v času balončka za pokal Challenge naredili v enem tednu 8 testov, saj smo se testirali 4x in vsakič naredili 2 testa (hitrega in PCR). Mislim, da se počasi že približujem številki 100. Letos gre zasluga za izpeljano sezono našim doktorjem, saj so res opravili fantastično delo!
Počasi se zaključuje letošnja klubska sezona v Milanu in kmalu se začne reprezentančna
Pred nami je le še zaključni del sezone, kjer igramo za končno 5. mesto. Čaka nas še zadnjih 6 tekem in želim si, da po porazu v četrtfinalu, kjer smo prikazali res zadovoljivo igro proti Perugi, sedaj zaključimo leto s končnim 5. mestom v italijanskem prvenstvu. Predvsem pa si želim, da uživamo zadnje trenutke te težke in zelo posebne sezone, ki si jo bom zapomnil za celo življenje kot zelo uspešno COVID Sezono:)
V začetku maja pa se ponovno vračam v vrste slovenske reprezentance, ko bomo začeli priprave na zgodovinski prvi nastop v ligi VNL, ki se bo letos igrala v Riminiju v Italiji in bo potekala v obliki “balončka” od konca maja do konca junija. Po skoraj letu in pol bomo spet združili moči z vsemi reprezentanti in prav veselim se, da bomo spet lahko zaigrali skupaj za barve Slovenije.
Zaključne misli
Kot profesionalni športnik imam res to srečo, da ne glede na vse omejitve vseeno lahko opravljam svoje delo (treniram in igram tekme) razmeroma nemoteno. Zato sem res hvaležen, saj vem, da veliko ljudi nima te sreče. Tako da mi to daje še dodatno motivacijo, da vsak dan dam vse od sebe na igrišču in s tekmami ter dobrimi predstavami vam navijačem vračam pozitivno energijo in vam tako mogoče polepšam dan. Se že veselim in upam, da se kmalu spet vidimo v polnih dvoranah.
JK
